Kako inteligentne so alpake? Kaj kažejo raziskave kognicije in trening

Najpomembnejše študije na prvi pogled

Če se ti mudi, tu najdeš ključne ugotovitve. Nato se podrobneje posvetim treningu, ravnanju z živalmi in vprašanju terapije.

Kako inteligentne so alpake? Test obvoza da odgovor

Test A-ne-B je klasika raziskav kognicije. Žival se najprej nauči, da do cilja pride po določenem obvozu. Ko cilj nato vidno prestavijo na novo mesto, se veliko živali vrne v stare vzorce in najprej nadaljuje po naučeni poti. Temu pravimo perseveracijska napaka, vztrajanje pri navajenem, čeprav trenutna informacija govori proti temu.

V testu z 51 alpakami se prav to ni zgodilo. Niti ena žival ni naredila perseveracijske napake, medtem ko psi, konji, osli in mule v enaki postavitvi testa precej pogosteje obtičijo na stari poti. Za vprašanje, kako inteligentne so alpake v resnici, je to močan signal: živali svoje vedenje hitro prilagodijo novi informaciji, namesto da bi trmasto vztrajale pri navajenem. Prav to v vedenjskih raziskavah opisujejo kot dober nadzor nad impulzi.

Lame se učijo od drugih: z opazovanjem

Ali se živali učijo od drugih tako, da jih preprosto opazujejo, je eno najbolj napetih vprašanj vedenjskih raziskav. Pri lamah so prav to preizkusili: 30 živali je dobilo nalogo z obvozom, razdeljenih v tri skupine. Prve so prej opazovale človeka, ki je nalogo rešil, druge vrstnika, tretje pa niso videle nobenega prikaza.

Rezultat je bil jasen. Po prikazu človeka je nalogo rešilo 7 od 10 lam, po prikazu vrstnika 6 od 10. Brez kakršnega koli prikaza sta uspeli le 2 od 10. Učenje z opazovanjem pri lamah torej deluje po obeh kanalih, od človeka prav tako kot od vrstnika. Za inteligenco lam je to eden najjasnejših dokazov, ki so jih doslej preučili.

Po čem se alpake prepoznajo: po glasu

Alpake veliko komunicirajo s tihim brenčanjem, tako imenovanim hum. Bioakustične analize kažejo, da to brenčanje nosi individualne podpise, vsaka žival se izurjenim ušesom, in algoritmom, sliši nekoliko drugače. Klasifikator, ki je analiziral izključno zvočne posnetke, je klice v 71 odstotkih primerov pravilno pripisal pravi živali.

Alpake se torej verjetno med seboj prepoznajo po glasu, tudi brez vidnega stika. Za čredo to ni postranska stvar, ampak namig na precej bogatejši socialni sistem, kot bi sprva sklepali po mirnem nastopu živali.

Vsaka žival ima svoj značaj

Kdor redi več alpak, hitro opazi: so radovedne in zadržane, sproščene in plašne. To ni domišljija. V testu s 44 alpakami so se pokazale stabilne, individualne razlike v vedenju. Samice so bile v povprečju bolj odzivne kot samci, 67 odstotkov živali pa je ob kratki ločitvi od črede pokazalo le majhno vznemirjenost.

Za prakso to pomeni: pristop k treningu, ki pri eni živali deluje takoj, lahko pri drugi traja veliko dlje, ne glede na starost ali izkušnje. Vedenja alpak ni mogoče meriti z enim vatlom.

Trening alpak: nežno namesto s silo

Alpake in lame so živali, ki bežijo in ohranjajo razdaljo, niso rojene za crkljanje. Že majhni, nenavadni gibi ali zvoki jih spodbudijo, da se umaknejo, z metodami, ki so bile pravzaprav razvite za pse ali konje, pa se učijo le počasi in nerade. Posebej nerade se pustijo dotikati na glavi, pri nosnicah, očeh in ušesih, ter na nogah, ker prav ti deli telesa zagotavljajo možnost bega.

Dober trening bolj posnema komunikacijo v čredi, kjer se vprašanja hierarhije razčistijo z boji z vratovi ali pljuvanjem, ne s surovo silo. Pet osnovnih gradnikov pri tem velja za trdno podlago:

• pozornost
• zaupanje
• spoštovanje
• jasnost
• doslednost

Priboljškom se pri tem zavestno odpoveš. Hranjenje iz roke zmede hierarhijo in lahko pljuvanje celo okrepi. Obstaja tudi ugodno časovno okno: v zadnji tretjini prvega leta življenja, ko se mladiči ločijo od matere, se učijo posebej zlahka, kar je priročno tudi običajna starost za prodajo. Kdor to okno izkoristi, pogosto pride do cilja z obvladljivim trudom: osnovno šolanje je izvedljivo v približno treh urah, razporejenih na več dni. Lame pri tem na splošno veljajo za nekoliko lažje za trening kot alpake, ker so jih tisočletja selekcionirali na mirnejši značaj. Če alpake odraščajo v družbi lam, se opazno hitreje naučijo, kaj se od njih pričakuje.

Vsaka enota treninga naj se konča pozitivno. Če vaja ne uspe, se raje vrni korak nazaj in zaključi z dejanjem, ki ga žival že zanesljivo obvlada, spusti pa jo šele, ko je vidno sproščena. S telesno držo lahko pri tem veliko usmerjaš: če stojiš v višini ramen levo ob živali, rahel obrat v levo sproži hojo naprej, obrat v desno pa umik nazaj. Napačno nameščanje povodca, na primer prijem za uho ali nasilno držanje več oseb, pa lahko pusti trajne posledice, s katerimi se ukvarjajo še poznejši lastniki.

Trening s klikerjem in catch pen

Da nežen trening res nekaj prinese, kaže študija, ki je metode z malo pritiska neposredno primerjala z vsakdanjim ravnanjem z živalmi. Živali, trenirane z neaverzivnimi metodami iz sistema TTeam/Camelidynamics, so se nato vodile bistveno lažje. Nasprotno je bil negativen odnos rejcev, torej nepotrpežljivost ali frustracija pri ravnanju, povezan z več pljuvanja, brcanja in grizenja.

Sistem Camelidynamics, ki ga je razvila Marty McGee Bennett, zavestno stavi na sodelovanje namesto držanja: ravnotežje, vzvod in možnost izbire nadomestijo surovo silo. Majhen, pregleden prostor za lovljenje, catch pen, dodatno zmanjša stres. Trening alpak s klikerjem gre še korak dlje: živali se naučijo, da v ta prostor vstopijo prostovoljno, ker ga povezujejo z nečim pozitivnim, namesto da bi jih vanj gnali.

Ravnanje, ki merljivo zmanjša stres

Nekaterim rutinam se ni mogoče izogniti, lahko pa jih izvedemo različno. Letno striženje na primer dokazano sproži stres, merljiv po porastu stresnega hormona kortizola v slini in blatu. Pri tem je pomembno, kako žival držiš: fiksacija stoje je manj stresna kot polaganje na tla ali na prevesno mizo.

Za vsakdan to pomeni: metoda šteje skoraj toliko kot pogostost. Kdor pri ravnanju z živalmi stavi na mir, možnost izbire in malo prisile, zmanjša akutni stres in žival naslednjič naredi bolj sodelovalno.

Alpake kot terapevtske živali: kaj raziskave v resnici povedo

Le malokatera tema je tako pogosto povezana z alpakami kot terapija s pomočjo živali, slike obiskov alpak v domovih za starejše ali šolah zato pogosto krožijo. Znanstvena podlaga za to pa je tanka. V jedru obstaja v bistvu ena sama starejša, recenzirana študija, ki je pri otrocih z avtizmom med stiki z alpakami opazila več govora in več socialne interakcije. Zanesljivih podatkov o kortizolu ali dolgoročnih podatkov, ki bi podprli resničen terapevtski učinek pri kamelidih, doslej večinoma ni.

Poleg tega ni vsaka žival primerna za to delo. Praktične navedbe, ki jih je treba šteti za anekdotične, govorijo o le približno eni od 15 lam in eni od 75 alpak, ki ima potrebno samozavest in umirjenost za stik s tujimi ljudmi v nenavadnih situacijah. Kdor želi alpake uporabljati v terapevtske ali pedagoške namene, naj to počne z realnimi pričakovanji in z zavedanjem, da so raziskave tu šele na začetku.