Strupene rastline za alpake – kaj mora poznati vsak rejec

Zakaj pride do zastrupitev kljub nagonu

Zdrava, sita alpaka, ki ima na pašniku dovolj izbire, se večine strupenih rastlin ne bo dotaknila. Kritično postane v treh primerih: prvič spomladi, ko po dolgem času v hlevu prevlada lakota po vsem zelenem. Drugič ob pomanjkanju krme – preobremenjene površine ali premajhne ograde živali prisilijo, da jedo tudi tisto, čemur bi se sicer izognile. In tretjič v senu: posušene rastline izgubijo grenak okus, v balah sena njihove oblike skoraj ni več mogoče prepoznati, toksini pa ostanejo – pri nekaterih rastlinah celo v koncentrirani obliki.

K temu pride še dolg vrat: alpake čez ograjo dosežejo več, kot si mislijo mnogi rejci. Vrtne rastline in rastline v živih mejah onkraj ograde zato sodijo v oceno tveganja.

Pet najpomembnejših strupenih rastlin v pregledu

1. Tisa (Taxus baccata)

Tisa velja za najnevarnejšo rastlino za skoraj vse pašne živali. Učinkovina je alkaloid taksin, ki ga vsebujejo iglice, lubje, les in semena – neškodljivo je le rdeče meso okoli semena. Že majhna količina iglic (nekaj gramov) lahko odraslo alpako ubije v nekaj minutah. Zahrbtno: tisa je zelo pogosta rastlina v živih mejah in na pokopališčih, njeni odrezki pa zlahka zaidejo čez ograjo ali jih sosedje odvržejo kot domnevno neškodljiv zeleni odpad.

Simptomi se pogosto pojavijo tako nenadoma, da ni možnosti za zdravljenje: šibkost, tresenje, kolaps, zastoj srca. Učinkovitega protistrupa ni. Najpomembnejša preventiva: nobenih tis v dosegu živali – tudi ne za ograjo.

2. Jakobov grint (Senecio jacobaea)

Jakobov grint je ena najnevarnejših travniških rastlin v srednji Evropi. Pirolizidinski alkaloidi, ki jih vsebuje, povzročajo kronične, nepopravljive okvare jeter. Za razliko od akutnih strupov se posledice pogosto pokažejo šele mesece po zaužitju – takrat pa so pogosto smrtne, prvotnega vira pa do takrat že dolgo ni več mogoče izslediti.

Sveži rastlini se alpake praviloma izogibajo – grenak okus jih posvari. V posušenem stanju pa rastlina ta zaščitni mehanizem skoraj povsem izgubi: v senu je živali ne prepoznajo več in jo pojedo. Zato je izvor sena odločilno vprašanje. Travnike za seno je treba pred vsako košnjo pregledati, ali na njih raste, pri nakupu pa se splača ciljno vprašati po travniku brez jakobovega grinta. Na lastnem pašniku pomaga dosledno izkopavanje pred cvetenjem (junij do avgust) – sama košnja ne zadostuje, ker rastlina znova odžene.

3. Zlatica (vrste Ranunculus)

Vrste zlatic – najbolj znani sta ostra zlatica in plazeča zlatica – rastejo na skoraj vsakem vlažnem pašniku. Vsebujejo protoanemonin, ki draži sluznice in povzroča prebavne težave. Akutna strupenost je v primerjavi s tiso ali jesenskim podleskom precej manjša, a ob obilnem pojavljanju ali pomanjkanju krme so živali lahko vseeno prizadete. V senu postane rastlina neškodljiva: protoanemonin pri sušenju razpade.

Zlatica kaže na preveč gnojena ali prevlažna rastišča. Kdor jo želi zatreti na pašniku, naj začne pri rastišču – torej poskrbi za boljšo drenažo in uravnoteženo gnojenje – in naj rastline ne poskuša odstranjevati posamično.

4. Rododendron in azaleje

Rododendroni in azaleje vsebujejo grajanotoksine, ki napadajo srce, krvni obtok in živčni sistem. Že nekaj zaužitih listov lahko sproži močne simptome: povečano slinjenje, bruhanje – pri prežvekovalcih redko, pri alpakah podobno netipično –, kolike, tresenje, šibkost, motnje dihanja, motnje srčnega ritma.

Rastlina redko raste na samih pašnikih, toliko pogosteje pa v sosednjih vrtovih. Odrezki živih mej od sosedov so tipičen vir zastrupitve. Tu bolj kot katera koli ograja pomaga ozaveščanje sosedov: kdor redi alpake, naj jasno pove, da se vrtnih odpadkov in odrezkov živih mej ne sme metati čez ograjo.

5. Jesenski podlesek (Colchicum autumnale)

Jesenski podlesek vsebuje alkaloid kolhicin, enega najmočnejših rastlinskih strupov sploh – in protistrupa ni. Tako kot jakobovemu grintu se alpake tudi svežemu jesenskemu podlesku praviloma izogibajo. V senu pa ga skoraj ni mogoče prepoznati, kolhicin pa ostane pri sušenju povsem stabilen.

Simptomi se pojavijo z zamikom – večinoma 6 do 48 ur po zaužitju: krvava driska, slinjenje, šibkost, odpoved krvnega obtoka. Potek je pogosto smrten. Na okuženih travnikih je treba rastline pred spravilom sena dosledno odstraniti; najvarnejša rešitev pa je, da se senu s takšnih travnikov preprosto izogneš.

Druge rastline, ki se jim je treba nujno izogibati

Poleg petih predstavljenih rastlin so še druge, ki bi morale biti na kontrolnem seznamu vsakega rejca. Med okrasnimi rastlinami in rastlinami za žive meje so to predvsem oleander, negnoj, lovorikovec, tuja, klek, preobjeda in trdoleska – veliko teh rastlin je v akutno smrtnih količinah učinkovitih že z nekaj listi. Iz domače flore se pridružijo orlova praprot, robinija, krhlika, grenkoslad in pegasti mišjak, na vrtu in med lončnicami pa še grenki mandelj, navadni kristavec in bela čmerika.

Tudi želod in hrastovi listi so v večjih količinah problematični – tanini, ki jih vsebujejo, okvarjajo ledvice in prebavila. Mlade živali so občutljivejše od odraslih.

Simptomi zastrupitve

Simptomi zastrupitve so glede na rastlino zelo različni, nekateri znaki pa bi te morali vedno opozoriti: povečano slinjenje in cmokanje, nenadna apatija in neješčnost, znaki kolik (pogosto leganje, vstajanje, raztegovanje), driska – posebej krvava –, tresenje, krči, opotekajoča hoja, težko dihanje ali povišan srčni utrip. Pri akutnih zastrupitvah lahko pride tudi do nenadne smrti brez opaznega opozorila – kar je značilno na primer za tiso.

Preventiva: kaj se v vsakdanu rejca obnese

Najpomembnejši ukrep je temeljit obhod vseh ograd enkrat na leto – najbolje pozno spomladi, ko je večino rastlin mogoče prepoznati. Pri tem oceniš območje ograje z obeh strani: kaj raste znotraj in kaj sega od zunaj noter. Viri sena naj bodo znani; pri nakupu se splača neposredno vprašati po jakobovem grintu in jesenskem podlesku, idealno z ogledom travnika pred košnjo.

Upravljanje pašnika ima posredno, a pomembno vlogo: dovolj velika površina z dobro rastjo tveganje občutno zmanjša, ker živali iz lakote ne posegajo po strupenih rastlinah. Kolobarjenje pašnikov in dosejevanje pomagata, da razmerje med krmnimi in strupenimi rastlinami ostane ugodno.

Nenazadnje k obveznemu programu sodi ozaveščanje sosedov: vrtni odpadki in odrezki živih mej so najpogostejši vzrok zastrupitve, ki bi se mu dalo izogniti. Prijazen pogovor na začetku reje prepreči večino nezgod.

Viri in dodatne informacije

Popoln pregled vseh pomembnih rastlin ponuja specializirana strokovna literatura, na primer knjiga „Alpakas und Lamas — Giftpflanzen, die Neuweltkameliden nicht fressen dürfen“ (založba Lama-Nativo). Na spletu so v pomoč podatkovna zbirka Botanikus.de in Global Toxic Plant Database projekta Open Sanctuary Project. Regionalne rastlinske združbe pa se močno razlikujejo – strokovnega obhoda lastnega pašnika ne more nadomestiti noben seznam.